7번방의 선물 (7-Beon-bang-ui Seon-mul)
Director: Lee Hwan-kyung (이환경)
Year: 2013
Runtime: 127 min
Miracle in Cell No. 7 je zelo (pri-)ljubljen korejski film, ki še 8 let po premieri drži svoje mesto kot sedmi najbolj gledani korejski film vseh časov. Film se začne s predstavitvijo primera na sodišču in odločno mlado žensko (Park Shin-hye), ki si prizadeva, da bi ovrgla primer iz preteklosti. Le nekaj trenutkov zatem se znajdemo v letu 1997, kjer zima kaže svoje zaledenele zobe. Film se hipoma zasidra v zgodbo Yong-guja (Ryu Seung-ryong), umsko zaostalega moškega, ki si po svojih najboljših močeh prizadeva, da bi kot oče samohranilec skrbel za svojo 6-letno hči Ye-sung (Gal So-won). Prvič ju srečamo, ko z željo v očeh strmita v rumen nahrbtnik z emblemom Sailor Moon, ki je razstavljen v izložbi; nahrbtnik, ki si ga bo oče lahko končno privoščil s svojo naslednjo plačo. Odnos med očetom in hčerko je ljubek in poln topline, vendar pa sta prva puščica v srce in prvi šok, ki ju ima ta film namen dostaviti, že za vogalom.
Prav ta rumeni nahrbtnik je peklenski vzvod, ki vodi do smrti devetletne hčerke šefa policije in do priznanja krivde za grozljiv zločin, ki ga Yong-gu ni zagrešil. Ločijo ga od hčerke, zaprejo in ga v čakanju na sojenje vržejo v celico, v kateri že prebiva skupina izkušenih kriminalcev. Prva interakcija, ki jo ima Yong-gu s svojimi sojetniki, je – milo rečeno – groba, ampak ne mine dolgo, ko Yong-gu reši življenje enemu od njih, Yang-hoju (Oh Dal-su), in si s tem prisluži uslugo. Kaj pa je tisto, kar si Yong-gu najbolj želi? Ja, ponovnega snidenja s svojo hčerko, seveda.
Če bi ta film nastal v zahodnem svetu, bi sledili do pikice izdelani akcijski prizori, ki bi nekako upravičili dejstvo, da poskuša skupina zapornikov v zapor pretihotapiti 6-letno deklico, vendar se je režiser Lee Hwan-kyung odločil, da s tem ne bo izgubljal časa. Namesto tega ni dolgo, ko gledamo v skupino šestih moških, od katerih je 5 nervoznih in en ves is sebe od veselja, ter deklico, ki poskušajo sobivati v majhni celici po tem, ko jim deklice ne uspe pretihotapiti ven – seveda mora biti težje, da se človeka spravi ven iz zapora kot pa vanj. V prizorih, ki sledijo, je komedija vseprisotna, vse interakcije med Yong-gujem in Ye-sung pa so tako polne ljubezni in topline, da ga v njuni okolici ni človeka, ki se ga to ne bi dotaknilo. Kmalu postane vsem tudi kristalno jasno, da Yong-gu ni zakrivil zločina, za katerega je obdolžen. Njegovi sojetniki – poleg »šefa« Yang-hoja so tu še starec Seo (Kim Ki-cheon), beloovratniški kriminalec Chun-ho (Park Won-sang), huligan z občutljivim srcem Bong-shik (Jung Man-shik), in nastopaški Man-beom (Kim Jung-tae) – se odločijo, da bodo Yong-guju pomagali dokazati, da je nedolžen. Sčasoma pa je tisti, ki si najbolj začne prizadevati, da bi dokazal, da je Yong-gu nedolžen, sam nadzornik zapora Jang Min-hwan (Jeong Jin-young).
Na eni strani film poganja komedija, ki je toliko čista, kot je osvežujoča. Na drugi je film melodrama o nedolžnem človeku v zaporu, o pravnem sistemu, ki ga v celoti izda. Neverjetno je, kako uspeta ti dve strani zgodbe delovati v harmoniji. Ravnovesje med obema ni enostavno, vendar ga pomagajo vzdrževati nekateri od najbolj talentiranih igralcev, ki jih Južna Koreja premore. Ryu Seung-ryong se s svojo upodobitvijo umsko zaostale osebe sprehaja po noževi konici, vendar mu uspe doseči popolno ravnotežje. K njegovemu nastopu dodatno prispeva otroška igralka Gal So-won, ki svoj lik upodobi na neverjetnem nivoju. Še ena stvar, ki pomaga pri vzdrževanju ravnovesja, so dodatne tematike, ki zgodbi dodajajo občutek avtentičnosti in pridih realnosti, vendar je nikoli ne prevzamejo – film se med drugim dotakne problematike nepismenosti, lukenj v socialnem sistemu za skrb otrok brez staršev, ter naslovi tudi proces osebne izgube in žalovanja. Vendar pa si film v resnici čez vse prizadeva za dve stvari: podžiganje upravičene jeze nad pomanjkljivim pravnim sistemom, kar doseže s tem, da vzbuja občutek globokega sočustvovanja s tistimi, ki so bili po krivem obdolženi, ter postavljanje malih stvari v osrčje obstoja – medsebojnih odnosov in povezanosti, ki si jo ljudje lahko delijo, ne glede na njihov položaj v družbi in lokacijo.
Čudež, ki ga film izpostavlja v svojem naslovu, je jasna in glasna upodobitev sočutja, smeha in ljubezni – stvari, ki so življenju pomembne in se jih moramo okleniti, ne glede na to, kaj slabega v življenju sledi; in bodite pripravljeni, slabe stvari bodo sledile v tem filmu. Še eno sporočilo tega filma je, da moramo ne glede na vse bolečine, ki jih življenje prinaša, verjeti v trenutke pravice, tudi če so prepozni ali pa pridejo z veliko zamudo. Življenje ni »fer«, in včasih nas lahko zlomi – vendar pa še vedno obstaja veliko stvari, ki so vredne našega nasmeha; so ljudje, ki jih lahko ljubimo, in to je energija, ki nikoli ni zaman, ampak se razširi v vesolje. Ljubezen JE največji čudež od vseh.