웰컴 투 동막골 (Wel-keom tu dong-mak-gol)
Režiser: Park Kwang-hyun (박광현)
Leto: 2005
Čas predvajanja: 133 min.
Zasedba: Jung Jae-young (정재영), Shin Ha-kyun (신하균), Kang Hye-jung (강혜정), Im Ha-ryong (임하룡)
September 1950, Koreja: Pristanek zavezniških sil ZN je obrnil potek vojne in severnokorejsko vojsko prisilil v umik. Severnokorejski vojaki se znajdejo v težki bitki, ko se ena od izčrpanih enot poskuša prek gorskega območja prebiti na drugo stran, nazaj v Pjongjang.
Film se začne z mladim dekletom, Yeo-il (Kang Hye-jung), ki stoji v sredini neverjetno zelenega travnika, obdana z divjimi cveticami. Za ušesom ima zataknjeni marjetki, ko pogleda v nebo (se pravi, v kamero), se nasmeji, in pomaha v nebo – torej, v kamero. V tem trenutku nad njo privrši letalo, in kamera nenadoma preklopi v kabino k pilotu ameriške mornarice, Neilu Smithu (Steve Taschler). Slednji z letalom strmoglavi, nakar ga rešijo prebivalci majhne vasi Dongmakgol – zakrpajo mu rane in ne glede na jezikovno prepreko se po najboljših močeh trudijo, da bi se Smith počutil kot doma. (Seveda tu ne gre brez smešnih trenutkov.)
Nekje v bližini vasi se enota obupanih severnokorejskih vojakov umik skozi gorovje, pri tem pa se sprehodi naravnost v južnokorejsko zasedo. Živi ostanejo samo poveljnik Lee Su-hwa (Jung Jae-young), vojak Jang Young-hee (Im Ha-ryong), in mlad vojaški pripravnik Seo Taek-gi (Ryu Deok-hwan) – uspe jim, da pobegnejo v gozd. Tam srečajo Yeo-il, ki jih odpelje v Dongmakgol. Situacija kmalu doseže vrelišče, ko v vas Dongmakgol prispeta dva južnokorejska vojaka – in za povrh še dezerterja – načelnik Pyo Hyun-chul (Shin Ha-kyun) in medicinec Moon Sang-sang (Seo Jae-kyung).
Sledi intenzivno soočenje vojakov, ki hitro postane smešno zaradi reakcij vaške babice in samih vaščanov – nato pa granata, ki se izmuzne iz rok enemu od vojakov, uniči vaško shrambo hrane za zimo. Vročina povzroči, da nad vse prisotne začnejo deževati kokice – ikonična scena, ki ni samo zabavna, ampak je skorajda čarobna.
Vojaki se zavejo resnih posledic svojih dejanj in sklenejo začasno premirje; odločijo se, da bodo skupaj vasi Dongmakgol pomagali obnoviti zaloge hrane. Med skupno žetvijo severnokorejski poveljnik izjavi nekaj, kar zelo dobro opiše trenutno dogajanje: »Če bi bile okoliščine drugačne, bi se skupaj lahko res dobro zabavali.« V vasi Dongmakgol, kjer ni mesta za ideologijo in vaščani živijo v miru ter v medsebojni harmoniji, vojaki končno doumejo, da imajo več skupnega, kot so sprva domnevali. Med njimi se stkejo prijateljstva, in skupaj se vojaki spopadejo s prvim sovražnikom: divjim merjascem (in obilno uporabo počasnih posnetkov).
Film Welcome to Dongmakgol je z nekaj več kot dvema urama vse prej kot kratek film, vendar je zabaven in njegov čas predvajanja ne daje občutka prevelike napihnjenosti. Glasba, ki jo je ustvaril nihče drug kot dolgoletni skladatelj Studia Ghibli, Joe Hisaishi (Spirited Away, 2001, My Neighbor Totoro, 1998), ustvarja razpoloženje in filmu doda ravno pravo količino otroškosti in čarobnosti, ne da bi bila kadarkoli moteča. Vaščani Dogmakgola se blaženo ne zavedajo vojne, ki pustoši po korejskem polotoku; nimajo pojma o moderni tehnologiji in (verjetno) še nikoli niso naleteli na tujce. Ko so soočeni z mehanskim orožjem vojakov, vaščani samo pripomnijo, da »drugim ljudem ni vljudno v obraz tiščati čudnih palic.«
S tehničnega vidika so posebni učinki nekoliko slabi, celo za leto 2005. Uporaba zelenega zaslona in računalniške grafike se morda na trenutke zdi pretirana, vendar to samo doda k šarmu tega filma. Ravno tako se poraja vprašanje, ali so bili posebni učinki, ki so izpadli smešno, namenoma takšni. V vsakem primeru je to produkcija, ki ima veliko za pokazati in vsebuje resnično čarobne prizore.
Jung Jae-young (Sympathy for Mr Vengeance, 2002) na svoj način vdahne življenje v lik stoičnega severnokorejskega poveljnika Leeja, tako da slednji izpade tako zabaven kot karizmatičen. Pravzaprav dobesedno »na drugi strani« je igralec Shin Ha-kyun (Joint Security Area, 2000) ravno tako ustvaril izjemen nastop. Še en takšen primer je lik otroške, vedno nasmejane Yeo-il, »vaške bebice«, ki jo je upodobila Kang Hye-jung (Stari, 2003) – njen lik je pravzaprav metafora za cel film.
Parkov režiserski debi si je po premieri leta 2005 ogledalo več kot osem milijonov ljudi, film pa je obveljal za izjemno komercialno in kritiško uspešnega. Zgodba filma ne temelji na ponovni združitvi Severne in Južne Koreje, temveč se osredotoča na mir; konflikt na korejskem polotoku pa uporabi za sporočilo o tem, kako nesmiselna je vojna. Istočasno film Welcome to Dongmakgol ni tipičen film o nasprotovanju vojni. Je protivojna komična drama, ki bo v vas obudila močne občutke in vam dala razmisliti o tem, kaj je v življenju res pomembno.