Naslov: Little Forest
Liteul Poreseuteu (리틀 포레스트 )
Režija: Yim Soon-rye (임순례)
Leto: 2018
Trajanje: 103 Minuten
Igrajo: Kim Tae-ri (김태리), Moon So-ri (문소리), Ryu Jun-Yeol (류준열), Jin Ki-Joo (진기주)
Mali gozd, ali (ne)nasitna lakota po drugačnem obstoju
Little Forest, kar bi v prevodu pomenilo »Mali Gozd«, je manga v dveh delih, ki jo je ustvaril japonski mangaka (manga-mojster) Daisuke Igarashi. Zgodbo o mladem japonskem dekletu, ki se vrne v svoj otroški dom na podeželju, je priredil za srebrni zaslon že japonski filmar Jun’ichi Mori. Sledil je originalnemu formatu in zgodbo razdelil na dva dela, vsakega z dvema letnima časoma: Little Forest: Summer/Autumn (2014) in Little Forest: Winter/Spring (2015). Sanjavost obeh filmov je navdahnila korejskega producenta, ki je zgodbo posredoval priznani režiserki korejskega novega vala, Yim Soon-rye. Slednja je imela dovolj tega, da so vso pozornost (in z njo financiranja) v korejski filmski industriji pobirali veliko-proračunski akcijski filmi in je bila v iskanju manjšega, intimnega filma, ki bi v prvi vrsti nagovarjal mlajšo (žensko) korejsko populacijo.
Duša zgodbe Little Forest je enostavna in čista – njena priredba za korejsko občinstvo je bila po svoje tako enostavna, kot bi jo bilo prirediti za avstrijsko, ali pa slovensko občinstvo. Je zgodba, ki brez težav prehaja meje in nagovarja občinstva vsepovsod. Ne glede na to je Yim Soon-rye z veliko skrbjo zgodbo ovila v sloje korejske kulture in zgodovine ter ji omogočila, da spregovori skozi izkušnjo korejske ženske; prepletanje povezav in bogatih metafor pa je prepustila korejski zemlji – in hrani. Da bi filmu zagotovila soliden, karizmatičen center, je Yim glavno vlogo dodelila eni od najbolj perspektivnih in vsestranskih igralk trenutne generacije: Kim Tae-ri, ki se je nepresenetljivo izkazala kot popolna izbira za glavno vlogo.
Po tem, ko se je Hye-won (Kim Tae-ri) preselila v Seul, da bi si zagotovila boljše življenje – in bila pri tem docela neuspešna – se znajde na poti nazaj v domači kraj – vas Uiseong, v provinci Severni Gyeongsang. Njen povratek se izkaže za osamljeno izkušnjo. Njena mati (Moon So-ri) je dom zapustila takoj, ko je bila Hye-won stara 18 let. Hiša, v katero se vrne, je tako prazna – in isto velja za njeno shrambo. Če želi jesti, mora Hye-won sama vzgojiti, pa tudi pripraviti hrano.
Po povratku se ponovno sreča s prijateljico Eun-sook (Jin Ki-joo), ki ima vrh glave tega, da dela v banki v sosednjem malem mestu, ter Jae-hajem (Ryu Jun-yeol), ki je prevzel očetovo kmetijo in se je v tem povsem našel, čeprav je kmetovanje vse prej kot lahek posel. Oba sta vesela, da se je Hye-won vrnila, medtem ko sama sprva vztraja, da je prišla nazaj »samo za nekaj dni«. In vendar se ti dnevi spremenijo v tedne, mesece in letne čase, ki prinesejo spremembe na več ravneh – tudi v Hye-won sami. Mrzla, trda zemlja ob hiši se počasi (in s trdim delom) spremeni v bujno polje, ena čudovita jed za drugo, ki delujejo kot most med materjo in hčerjo, preteklostjo in sedanjostjo, pa končno nasitijo lakoto, ki je življenje v mestu nikoli ni uspelo zadovoljiti.
Roka režiserke Yim je subtilna, vendar solidna; fotografija je čudovita in živahna, tako da oživi vsak kader (in povzroči, da se zaradi vsake jedi na zaslonu gledalki_cu pocedijo sline). Namen tega filma ni, da bi gledalko_ca izzval in povzročil buren odziv, vendar ji_mu namesto tega ponudi zatočišče in občutek zdravljenja, ki seže v globine duše.
OPOZORILO: Tega filma ne glejte na prazen želodec. Zlakotil vas bo ne glede na čas dneva ali noči.
Portret režiserke
Med režiserskimi imeni korejskega novega vala v filmu najdemo obilico slavnih imen, kot so Bong Joon-ho (Parazit, Snowpiercer) in Park Chan-wook (Stari, Gospodična), vendar je med njimi zelo malo žensk – kar seveda ni presenetljivo glede na to, kako moško je tradicionalno usmerjena korejska filmska industrija. Yim Soon-rye (임순례) je izjema temu pravilu: režiserka, ki odločno izstopa iz vrst korejskega novega vala.
Yim je diplomirala iz programa Angleška literatura na univerzi Hanyang v Seulu in magistrirala je iz filmskih študij, na univerzi Université Paris 8 Vincennes-Saint-Denis v Parizu. Ko se je leta 1993 vrnila v Južno Korejo, se je takoj posvetila snemanju filmov.
Z delom je začela kot pomočnica režiserja, vendar je svojo prisotnost v industriji glasno naznanila že leta 1994 – s svojim režiserskim prvencem Promenade in the Rain je osvojila glavno nagrado in nagrado novinarskega združenja na mednarodnem festivalu kratkega filma v Seulu. Leta 1996 je Yim predstavila svoj celovečerni prvenec: Three Friends. Ta študija družbenega pritiska in korejskega dojemanja moškosti je Yim prinesla nagrado NETPAC na mednarodnem festivalu v Busanu v istem letu.
V letih, ki so sledila, ji ni bilo vedno lahko, vendar je pokazala, da ima talent za sprejemanje zanimivih projektov, ki so naleteli na pozitivne kritike poznavalcev. Njen celovečerec iz leta 2001, Waikiki Brothers, je osvojil več nagrad, tudi t.i. »korejskega oskarja« – nagrado za najboljši film dogodka Baeksang Arts Awards leta 2002.
Njen tretji celovečerec je bila športna drama o ženski rokometni ekipi, Forever the Moment (2008), je bila komercialno nadvse uspešna, dobro pa so jo sprejeli tudi filmski kritiki. Film je osvojil tako »korejskega oskarja« za najboljši film na Baeksang Arts Awards, kot nagrado za najboljši film na Blue Dragon Film Awards, s čimer si je Yim prislužila naslov »Filmarka leta«.
Njen zadnji večji uspeh je bil celovečerec iz leta 2014, o resničnih dogodkih; žvižgač je anonimno obvestil lokalni preiskovalni program, da je mednarodno priznan profesor biotehnologije ponaredil raziskave na področju kloniranja izvornih celic človeških zarodkov, kar je imelo za posledico eno največjih globalnih znanstvenih prevar v desetletjih. Whistle Blower je prejel več nominacij, vendar ni osvojil velikega števila nagrad, Yim pa je potrpežljivo čakala na naslednji projekt, ki bi bil perspektiven in ujel njeno oko. Ta projekt je postal Little Forest.